Bolje slišati, slušni aparat lahko pomaga

Na vrhu hriba so se zbrali stari prijatelji in posedali v toplem pomladanskem soncu na klopci pred Juretovo hišo. Uživali so v opojnem vonju cvetočega sadnega drevja, brenčanju čebel in čmrljev, ki so hiteli od cveta na cvet in si tešili lakoto po dolgi in hudi zimi.

Manca je na glas brala lokalni časopis. Prebrala je da bodo na banki zvišali obrestne mere, “Kaj praviš Ana ali se splača vezati denar na banki?”. Ana se sploh ni zmenila zanjo zrla je nekam daleč v dolino. Manca jo je še enkrat vprašala isto, Ana pa nič. Prijatelji so se spogledali ali je užaljena nato pa je Juretu kapnilo. Čisto po tihem je zašepetal “Ne sliši nas mislim da bo rabila slušni aparat, leta so prinesla svoje,” je dejal. Nato je stresel Ano za krilo in jo vprašal ali misliš da so v pekarni miši. Huka ga je nekaj časa gledal nato pa dejala “Zakaj misliš da so bolhe v hiši?” Prijatelji so se zasmejali, Ani pa ni bilo nič jasno. Jure je glasno zaklical: “Ana, ti boš rabila slušni aparat ker slabo slišiš!”. Ana je pomežiknila na levo nato še na desno oko in nato s povešeno glavo dejala, da je res, da zelo slabo sliši zadnje čase.

Tone je dejal: “Ana kar pokonci glavo mislim da imam rešitev.” Na spletu sem zadnjič našel slušni aparat. Počakajte tu takoj se vrnem je dejal.” Kmalu se je vrnil in potegnil slušni aparat iz levega žepa. Ana je še vedno nejeverno gledala kaj je prijatelj Tone sploh misli s tem aparatom. Tone ji je pomolil slušni aparat in ji dejal naj si zatakne tanjši del v uho. Ana je storila kot ji je Tone dejal. Nato je Tone pomežiknil Juretu in na aparatu pritisnil gumb, da se je prižgala zelena lučka. Ana je zaslišala brenčanje čebel in petje ptic in veselo zavzdihnila, prijatelji pa so se na ves glas zasmejali.

…