Igranje klavirja za dušo

Ko človek čuti in ima željo po določenem inštrumentu, je škoda, da te želje ne uresniči. Sama sem vedno imela željo po igranju klavirja, vendar se mi ta želja ni nikoli uresničila. Leta so tekla in jaz sem odrasla. Potem so prišla leta, ko je bilo potrebno poskrbeti za službo,dom, družino. Tako sem na klavir čisto pozabila. Očitno pa na mojo željo ni pozabil mon mož. 

Darilo, ki ga ne bom nikoli pozabila. 

Ko sem praznovala 40 rojstni dan, sem dobila za darilo piano. Zjutraj, ko sem se prebudila in pogledala skozi okno je bil na terasi piano. Ne znam vam opisati tega občutka, ker je bil prekrasen. V meni so se prebudila določena čustva iz otroštva in želja po igranju klavirja. To je bil dan, ko sem jaz končno začela igrati klavir. Danes ga igram in to zelo lepo. Ponosna sem nase, da sem premagala ta strah, da jaz ne bom nikoli znala igrati klavirja. Šla sem sicer na nekaj ur učenja klavirja. Potem pa sem se učila doma sama. 

Tako znam zaigrati pesmi, ki so mi pri srcu. To pa je tudi vse, kar šteje. Nikoli ne pozabite na svoje sanje in želje. Kajti dokler jih ne uresničite, sami ne veste, koliko vam pomenijo. Jaz sem kar hitro spoznala, kako mi je v otroštvu in skozi življenje manjkala glasba. Igranje klavirja me osreči in to je tisto, kar najraje počnem, ko sem dobre ali pa slabe volje. To je nekaj, kar je moje in v čemer uživam. 

Čeprav sem začela v srednjih letih je bilo vseeno še kako vredno. Vsak dan je lepši, ko se vsedem za klavir in zaigram kakšno pesem. …